Divji oves za smer in Hrast proti izgorelosti

Živeti s tokom v civilizaciji, ki prakticira moški princip storilnosti, usmerjenosti ter strukturiranosti, je trenutno še precej nekompatibilno. Kajti tok se ne ozira na načrte in strategije, ampak sledi čisto drugim zakonitostim. Seveda so vsa naša pričakovanja vezana na dogovore okoli časa, načina dela ter linearne strukture dogodkov. 



To spoznavam že nekaj let in se vedno znajdem med obveznostmi ter načrti in strategijami mentala ter med sledenjem impulzom, ki so usklajeni s trenutnimi energijami in jih čuti srce. Za zunanjega opazovalca je to videti kot neresnost, neprofesionalnost in neodgovornost. To vem. A je realnost v kateri se prepuščam toku tako zelo vabljiva in zadovoljiva. Vedno bolj in čedalje močneje me povabi k sebi in čedalje manj se ji upiram. 

Tako sem sledila impulzu, ki me je v torek zvečer "poslal na morje", kakšno uro za tem, ko sem dobila menstruacijo. OK, logično je, da bom na morju počivala ter v miru menstruirala. V sredo dopoldan sem na hitro spakirala sebe in psa ter sva šla. 

DIVJI OVES POMAGA IZBRATI PRAVO POT

Že na popoldanskem sprehodu zagledam cvetoči divji oves in hraste v polnem cvetu. Letošnjo spomlad spoznavam cvetoče drevje in vedela sem, da bom letos delala esenco hrasta. Divji oves pa me je popolnoma presenetil, saj sem do sedaj nekaj let neuspešno skušala povezati slike z interneta s cvetočimi travami. Ko pa sem ga sedaj zagledala, se mi je postavilo vprašanje, kaj pa, če je to ta?

Zjutraj pijem kavo na terasi in gledam, kako "ena trava" raste ven izmed listja hijacint, ki so cvetele pred enim mesecem. Intuicija mi prišepne: "Divji oves", jaz pa: "Ma nee no, ne more biti tako enostavno!" Še nobeno leto ga nisem videla tukaj. Začutim prisotnost deve, ki pravi: "Vedela sem, da boš prišla. Zdaj te  že poznamo. Čas je za esenco."

Globoko vzdihnem in se vdam. Ampak vseeno preverim na internetu in res je divji oves, Bachova esenca za vse, ki iščejo pravo smer v življenju. Ničesar nisem vzela s seboj za shranjevanje esenc, ker sem šla na dopust. Grem v trgovino kupit vodo, da pridem do steklenic. Spakiram nahrbtnik, se usedem na kolo in se peljem. Mimo bolj in manj obdelanih polj, dokler ne začutim impulza in zavijem levo. Pustim kolo in noge me nesejo čez travnik do zaplate, kjer je polno divjega ovsa. Pripravim vse za esenco, se usedem v meditacijo, povežem z devo in nato naberem cvetke ter zapišem devino sporočilo.

Vstanem in moj pogled pritegne mogočen hrast, ki stoji prav na sredini teh polj. Neee no, nimam s seboj še za eno esenco! Potem zagledam tanek pas divjega ovsa, ki raste ob njivi kot da markira pot. Ok no, grem samo pogledat, če je hrast pripravljen na sodelovanje. Divji oves me vodi prav do drevesa, ki je seveda v polnem cvetu in pod njim se razprostira zaplata divjega ovsa. Spet se vdam in nasmejem ob smislu za humor, ki ga ima "nekdo tam zgoraj". Bachova esenca Hrast je za vse, ki se ženejo več kot drugi, pri tem pa zanikajo utrujenost ter lastne potrebe.

NAUČITI SE MORAMO USTAVITI

Lekcija hrasta pa me je naučila nekaj, kar je povezano z začetkom tega zapisa. V bistvu sem prišla na morje v miru menstruirat pa sem prva dva dni letala sem ter tja brez premora. Še ko sem se usedla, sem se čez pet minut spomnila, da je potrebno še to in ono in tretje. Ob tem sem seveda prepoznavala, da je to lekcija Hrasta. Tudi moje telo mi je sporočalo, da rabi počitek, ampak je bilo nujno, da naredim obe esenci prav sedaj PRED mlajem. "Ok, na mlaj bom pa res počivala!" 

Na dan mlaja moj um razmišlja, da sem tam na sprehodu videla sončece, ki je Bachova esenca Rock Rose in mogoče bi bilo pa fino, da naredim še to esenco. Hkrati se zasmejim sama sebi in intuitivno vem, da danes ni primeren dan za NOBENO esenco. Namestim se na ležalnik in se prepustim sončnim žarkom. 

Že je tu naslednji zunanji dejavnik, ki me vrne v akcijo. Moj pes, ki se na vrtu neznansko dolgočasi, ker se ne ukvarjam z njim. Dobro, greva na sprehod, čeprav moje telo kriči naj se vrnem nazaj na ležalnik. A kaj, ko dolžnost kliče, si mislim in se pustim psu vleči po obali. Prideva nazaj in prižgem računalnik, ker moram še nekaj dokončati. Samo tale enourni video za FB skupino posnamem, nato pa ugotovim, da je datoteka prevelika in povezava preslaba, da bi jo naložila.

Še dobro, da sem zvečer zmenjena s prijateljicami čarobnicami, da se dobimo na "čarovniški" večerji. Bom tam naložila video. Prekopiram ga na telefon in zadovoljno zavzdihnem. Dovolim si pol urce gretja na soncu in že pride čas, da se pripravim za odhod na večerjo. Med večerjo želim naložiti video in ugotovim, da preko telefona FB ne prepozna datoteke in je noče naložiti. Ok, še en znak, da nič ne gre na silo in naj se raje sprostim ter posvetim prijateljicam.

Domov pridem pozno, pes mora še na kratek sprehod, jaz pod tuš in nato v posteljo. Ob tem ugotavljam, da je menstruacija tokrat močnejša kot običajno in da je to verjetno vpliv energije mlaja in mrka. Nekje zadaj, preden utonem v sen, se mi pojavlja slika hrasta in slutnja nedokončane lekcije. 

POSLUŠAJ TELO ALI PA...

Zjutraj se zbudim in na seznam dodam pripravo mailing kampanje, ki jo želim izvesti takoj po prvem maju. Dopoldan začnem delovno aktivno in se vsa ponosna lotim kampanje. Nekje na dveh tretjinah začutim, da mi pade pritisk. V daljavi slišim grmenje prihajajoče nevihte. Bližje kot je bila nevihta, težje sem mislila in bolj zaspana sem postajala. Seveda je vzrok temu vreme. Nevihta je bila mimo dokaj hitro, mene pa je začela boleti glava. Po nevihti je bil ravno pravi čas za sprehod in mislila sem, da bo to pregnalo tudi glavobol. Prav vlekla sem se, telo je kričalo, da ne more, da naj grem spat. Pridem domov in grem spat. 

Zbudim se s še hujšim glavobolom. Nič ne morem. Vsi moji aktivni načrti so "padli v vodo". Čas se mi vleče in vem, da je to "račun" telesa, ki ga prejšnje dni nisem poslušala. Zavedam se, da je to lekcija Hrasta, ki v svojem močnem mentalu meni, da lahko zmore in premaga vse. Tudi potrebe fizičnega telesa. 

Jaaaa, razumem sedaj bistvo Hrasta. Razumem, kako smo vpeti v nenehno storilnost in si ne dopustimo počitka. Razumem, zakaj in kako pride do izgorelosti... vse mi je jasno, samo naj me že neha boleti glava! 

Začutim sočuten nasmeh mojega Višjega jaza in njegovo vibracijo ljubezni s katero me objame. Začutim njegove misli: "Veš, ti si trmasta in takoj, ko te bo glava nehala bolet, boš šla nazaj v akcijo, zato to še ne bo danes. Predaj se v to bolečino, spusti svoje misli in zares dojemi to sporočilo." Vem, da ima(m) prav in še malce trpim. V bistvu se ne spomnim, da bi kdaj imela tako močan glavobol. Grozno je, ko ne morem mislit tako kot sem navajena. Ne morem niti meditirat, niti dvignit vibracije in edino kar mi preostane je, da grem spat. Globoko v sebi sprejmem predajo in se zvlečem v posteljo. Proti pričakovanjem zaspim v trenutku.

Zjutraj se mi sestavi celotna slika na več dimenzijah, ki vključujejo mlaj, mrk, divji oves in hrast v vikendu, ki ga zaznamuje praznik dela. Vem, da nas kot človeštvo čaka še veliko sprememb v naših prepričanjih okrog storilnosti, odkrivanja ženskega principa plutja s tokom in uravnovešanja z moškim principom, ki se žene preko vseh meja. Ljudje smo trmasti in se upiramo spremembam, a tisti, ki želimo spremembe, moramo najprej sami skoznje, da odpremo pot in način delovanja za druge. Na tej poti nas cvetne esence podpirajo bolj kot se trenutno zavedamo, a je njihova pomoč več kot dobrodošla. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tradicionalni december bo tokrat drugačen

Podzemlje, na Zemlji in nekje zgoraj, mi pa vmes

Svetlobna nadgradnja in preizkušnja za živce v novembru