Kaj nas lahko mlad pes nauči o našem staranju?

Odija sem peljala v pasji park. Tam je bila psička mladička, ki jo je na vsak način želel čisto prevohati in je rinil za njo, ona pa rep med noge. Nekajkrat sem ga ustavila in potegnila stran, ker je bil že preveč vznemirjen. Na drugi strani ograje je to opazoval starejši moški, ki se je opiral na hojico (tisti voziček na kolesih, ki starejšim pomaga pri hoji), v nosu je imel cevke za kisik in kisikovo bombo na hojici. S precej jeznim glasom začne komentirati, kako nevzgojen je moj pes. Rečem, da je še mlad in se še uči, on pa:

"Ta pes je nevzgojen in vsiljiv. NE ZASLUŽI SI LJUBEZNI!"

Kar otrpnila sem. Gledam tega gospoda polnega jeze, ki se opira na hojico in je poln cevk za kisik ter se obrnem stran in ne komentiram, ker vem, da mu mora biti nekje v globinah zelo hudo. Ne morem ga obsojati, niti se jeziti nanj, lahko občutim samo sočutje.

Živim nasproti oskrbovanih stanovanj, v bližini je dom za ostarele. Dnevno vidim, kako težka čustvena bremena in travme na stara leta ljudem "izstavijo račun". Njihova telesa so pod težo nepredelanih čustvenih stisk skrivenčena, onemogla in zakrnela.

Če grem ravno pravi čas na jutranji sprehod z Odijem, greva mimo skupine upokojencev, ki vsako jutro telovadi v okviru projekta Šola zdravja, nato na koncu zapojejo še svojo himno, katere besedilo znam že na pamet, samo zato, ker sem jo tolikokrat slišala:

Slovenija, ti najlepša si dežela,

ko bom korakal tja v daljni, daljni kraj,

se povrnem k tebi spet nazaj.

Učim se od teh študentov Življenja. Kažejo mi, kam pelje tista pot, ki čustvom ne pusti do izraza. Razkrivajo mi ceno, ki jo človek plača, ko je od sebe odtujen, na avtomatskem pilotu, ko predaja svojo moč drugim in posluša vse druge razen sebe.

Učijo me sočutja in zavedanja, da bolj dolgo kot nosiš svoj križ težji postaja. Kar pa je najbolj žalostno je, da ta križ postane del identitete posameznika. Ta identiteta pa vpliva na odnose, zdravje ter način življenja.

Ljubezen je navzven postala ekonomska kategorija, navznoter pa vir nedosegljivega hrepenenja.

V potrošniški družbi, kjer je mladost poveličevana, starost pa se zaradi demografskega staranja začenja gledati kot ekonomska kategorija iz katere se da še kaj iztisniti, smo pozabili sami nase in na svoje notranje viri moči. Odtujili smo se od Narave, od Sebe in s tem od Božanskega.

Ljubezen očitno lahko kupiš, očitno si jo moraš tudi zaslužiti, predvsem pa je očitno nismo vredni, če nismo prav vzgojeni.

Hvaležna sem, da je tisti gospod, ki je šel mimo pasjega parka (nevede) podelil svojo stisko in pogled na ljubezen, saj je postal navdih za ta zapis, za katerega verjamem, da bo komu pomagal spremeniti pogled nase in na svet.

Konec koncev je vse zgolj projekcija naše lastne notranjosti.

Zato drage dame in gospodične, gospodje in fantje, ženske v zrelih letih in moški vseh starosti:

IZBIRA JE VAŠA. Samo in zgolj od vas je odvisno ali boste nekoč pristali na hojici ali vozičku polni frustracij ali boste vzeli vajeti življenja v svoje roke in doživeli vitalno starost, ko boste lahko delili svojo modrost življenja s tistimi, ki so za to odprti.

JE MOGOČE in OBSTAJAJO NAČINI, TEHNIKE TER ORODJA.

Pa da ne slišim, da ste premladi ali prestari za kaj takšnega. To je zgolj izgovor. V obeh primerih. Življenje vam bo izstavilo račun za vašo (ne)skrb zase. Ne verjamem, da vam je vseeno kakšen bo.

Lahko vam pomagam narediti bilanco in pripraviti načrt za spremembo, ampak najprej se sami odločite, kakšno kvaliteto življenja želite živeti, potem pa mi pišite na mail zdravljenjeduse@gmail.com

Z mojim pasjim terapevtskim asistentom Odijem vas pričakujeva