Kaj morem, tak sem!

Saj poznate tisto modrost, ki pravi: Če misliš, da si razsvetljen, pojdi in preživi vikend s svojimi starši. Zakaj? Ker znajo pritisniti na najbolj občutljive gumbe in sprožijo naše najbolj primarne odzive. Konec koncev so oni tisti, ki so te gumbe vgradili. In ti gumbi se aktivirajo v vseh naših partnerskih odnosih. 

Družina je primarna celica, v kateri se začne naše potovanje skozi življenje. 

V družini (ne glede na to, kakšna je) se oblikujejo naši pogledi na svet. Oblikuje se naša osebnost, način odzivanja na situacije, čustveni vzorci in način razmišljanja. Zgodba se sicer začne že veliko prej na energetskem nivoju, s spočetjem. Nevroznanost pa nam danes ponuja mnoge odgovore na vprašanja o možganih med vzgojo in v tem članku bomo na kratko pogledali njene ugotovitve.

Raziskave kažejo, da naši možgani sprejemajo informacije v skladu s frekvencami možganov, ki se gibljejo od Delta valov v času globokega spanja, do Beta valov, ko so možgani najbolj aktivni. Dojenčki in otroci do približno drugega leta starosti so nenehno v Delta stanju. To pomeni, da gredo prav vse informacije brez filtriranja, analiziranja, sodb ali ocenjevanja direktno v nezavedno. 

Od drugega do šestega leta možgani delujejo z 4 do 8 cikli na sekundo, kar odgovarja Theta stanju. To je stanje, ki ga odrasli izkusimo med budnostjo in spanjem ali med hipnozo. Vse informacije gredo torej v nezavedni del uma, kjer se formirajo programi po katerih v življenju delujemo.

Med šestim do osmim letom so otroški možgani dovolj razviti, da se začnejo možganski valovi gibati hitreje in preidejo v Alfa stanje. To je stanje meditativne sproščenosti, začne se razvijati analitični um, nevronske povezave se okrepijo in tvorijo navade, vzorce ter avtomatske načine delovanja. Otrok na podlagi informacij in dražljajev iz okolja dela zaključke o zakonitostih sveta v katerem odrašča.

Do desetega leta se zaradi logičnega sklepanja, pozitivnih in negativnih asociacij oblikujejo osebnostne značilnosti ter ego. Ta deluje kot mejnik med zavestnim in nezavednim umom ter oblikuje končno sliko realnosti v kateri otrok živi in odrašča.

Do sedaj je v glavnem veljalo, da se izoblikovana osebnost ne spreminja več. Sodobna spoznanja znanosti pa ugotavljajo lastnost možganov, ki jo imenujejo nevroplastičnost in pomeni, da se nevronske povezave v možganih lahko spreminjajo. To pomeni, da se naši možgani regenerirajo z nenehnim učenjem, spreminjanjem in sprejemanjem novih informacij.

In kaj imajo starši pri tem? Bili so tisti, ki so v naše možgane vstavili večino programov po katerih čustvujemo, razmišljamo in delujemo. Težave v življenju ne predstavljajo izkušnje, ki smo jih pridobili v času pubertete in odraslega življenja, ampak tistih 90%, ki so se oblikovali na nezavednem nivoju, preden smo začeli razmišljati v Beta stanju.

Raziskovanje nezavednega pa ni čisto samostojna naloga. Težko je namreč videti nekaj, česar ne moremo ločiti od sebe. Se riba zaveda vode v kateri plava? Ali žival, ki je bila od nekdaj v kletki pogreša široke pašnike, če jih nikoli ni izkusila? Ali si lahko predstavljamo drugačno realnost od te, v kateri živimo, če nam je nihče ne predstavi?

Človeštvo je razvilo ogromno tehnik, metod in različnih orodij, ki pomagajo pri raziskovanju nezavednega. Številni terapevti smo posvetili svoje življenje temu, da ljudem pomagamo spremeniti programe v nezavednem. A vsak se mora sam odločiti, kaj bo naredil z nezavednimi programi, ki nevede usmerjajo naše zavestno delovanje. Najbolj nevarna izjava, ki jo lahko kdo izreče je: »Kaj morem, tak-a pač sem!« Raje se vprašajte: Kdo želim biti? Za tiste bolj napredne pa: Kdo sem v Resnici?

Za individualno raziskovanje nezavednega in energetskih nivojev poglejte na tole stran.