Popotna zgodba družbe Esence Travel
Bilo je nekoč pred mnogimi leti, ko sej je šestnajst popotnikov odpravilo na pot skozi gozd.
Najprej je šlo vse dobro, toda ko so prehodili precejšen kos poti, je začelo nekoga med njimi, to je bil namreč Repik, skrbeti, če so na pravi poti. Kasneje popoldne, ko je postajalo vse temneje, se je Krinkar prestrašil, da so se izgubili.
Ko je sonce zašlo in je postajalo vse temneje in so se oglasili nočni gozdni šumi, se je Popon zelo prestrašil in zapadel v paniko. Sredi noči, ko je bila tema kot v rogu, je Uleks izgubil vsako upanje in menil: ¨Ne morem več naprej. Vi le pojdite, jaz pa bom ostal tukaj, kjer sem, dokler me smrt ne odreši trpljenja.¨
Čeprav je tudi Hrast izgubil vsako upanje in je verjel, da ne bo nikoli več videl sončne svetlobe, pa je vendarle menil: ¨Boril se bom do zadnjega diha,¨ in zagrizeno hodil dalje.
Mešič je še imel šibko upanje, toda včasih je tako močno trpel zaradi negotovosti in neodločenosti, da je hotel enkrat po eni poti in takoj nato po drugi. Srobot je mirno in potrpežljivo korakal naprej in sploh ni razmišljal o tem, ali se bodo potopili v večno spanje ali pa našli pot iz gozda. Encijan je včasih malo spodbudil družbo, drugič pa je spet zapadel v stanje obupa in depresije.
Drugih popotnikov ni bilo strah, da jim ne bi uspelo in so hoteli svojim sopotnikom pomagati na njim lasten način.
Resa je bila popolnoma prepričana, da pozna pot, in je nenehno prepričevala naj ji vsa družba sledi. Cikorije ni skrbelo, kako se bo potovanje izteklo, ampak je bila vsa v skrbeh, ali njene sopotnike boljio noge, ali so utrujeni in ali imajo dovolj hrane. Rožič nikoli ni posebej zaupal svoji sposobnosti presoje in je hotel preizkusiti vsako pot, da bi bil gotov, da ne tečejo v napačno smer. Skromna, mala Tavžentroža je hotela breme drugim olajšati tako, da je bila pripravljena nositi prtljago vseh. Žal je nasplošno nosila breme tistih, ki bi ga najlažje nosili sami, kajti to so bili tisti, ki so najglasneje kričali.
Studenčnica, ki je vsa navdušena pomagala, je družbo nekoliko diprimilrala, ker je vse, kar so napačno naredili, kritizirala, saj je sama najbolje poznala pot. Sporiš je tudi zelo dobro poznal pot, čeprav je bil nekoliko zmeden in je na dolgo in široko razlagal, katera je edina pot, ki vodi iz gozda. Tudi Nedotika je zelo dobro poznala pot domov, celo tako zelo dobro, da je bila s tistimi, ki so bili počasnejši od nje, zelo nepotrpežljiva. Močvirska grebenika je po tej poti že šla nekoč prej in je poznala pravo pot in je bilo nekoliko ponosna in ošabna, ker je drugi niso poznali. Imela jih je za manjvredne.
Končno so prišli vsi zdravi iz gozda. Zdaj živijo kot vodje za ostale popotnike, ki te poti še niso napravili, in ker poznajo pot skozi gozd in temo noči, spremljajo popotnika kot ¨neustrašni kavalirji¨. Vsak izmed šestnajstih spremljevalce mu je za zgled in ga uči potrebno lekcijo na njemu lasten način.
Repik povsem brezskrbno postopa okrog in se norčuje iz vsega. Krinkar ne pozna strahu. Popon je celo v najtemnejših trenutkih podoba mirnega, vedrega poguma. Uleks pripoveduje popotnikom v najtemnejši noči o tem, kako bodo napredovali, ko bo sonce zjutraj spet vzšlo.
Hrast stoji neomajno v najhujšem viharju. Oči Srobota so polne veselja usmerjene na konec potovanja. Nobene težave in udarci Encijanu ne morejo vzeti poguma.
Resa je izkusila, da mora vsak popotnik iti po lastni poti in gre mirno naprej, da bi pokazala, da je to možno. Cikorija, ki vedno čaka na to, da bi lahko ponudila komu roko v pomoč, stori to samo, če jo za to prosijo, in to takrat stori čisto mirno. Rožič pozna ozke poti, ki nikamor ne vodijo in Tavžentroža išče vedno najšibkejše, katerih breme je pretežko.
Studenčnica je pozabila drugim očitati njihove napake in preživlja ves čas tako, da jih opogumlja. Sporiš ne pridiga več, ampak tiho kaže pot. Nedotika ne pozna naglice, ampak hodi med zadnjimi, da jih potrpežljivo čaka. In Močvirska grebenika, bolj angel kot človek, zaveje kot topel vetrc ali sije kot čudovit sončen žarek na družbo in blagoslavlja vsakega posameznika.
Edward Bach, Osvobodi se (1934)
