28. oktober 2016

Kaj imajo skupnega slovenska politika, zavist in vrba?


Občutek, da ste žrtev okoliščin, ki vas obdajajo, da so drugi krivi za vaše tegobe. Stanja zagrenjenosti, jeze na svet okoli vas, občutek, da življenje ni pošteno. Bachova esenca Vrba pomaga vzpostaviti občutke samo-odgovornosti, optimizma, odpuščanja sebi in drugim ter vam tako vrne moč, da sami upravljate s svojim življenjem.

Zanimivo je, da je to v vseh letih, kar delam z Bachovimi esencami ena najmanj prodajanih esenc. Ljudje sami sebe ne vidijo kot žrtve. Ker delam z ljudmi vem, da jih večina igra vlogo žrtve. Se še spomnite slavne izjave Mira Cerarja: Slovenec sem, ne jamram, ampak iščem rešitve. Večina ljudi je tako ujeta v jamranje, pritoževanje nad politiko, nad državo, nad službo in šefom, da tega niti ne prepoznajo več kot nekaj nenaravnega. To je del njihovega vsakdana in njihove realnosti.


Lahko bi rekla, da je Bachova esenca Vrbe tako zelo pisana na slovensko kožo, da bi jo moral jemati skoraj vsak Slovenec. Že zato, ker je rojen in vzgojen v skladu s slovensko kulturo. Prevzemanje odgovornosti namreč ni nekaj, kar bi bila kvaliteta našega naroda. To se kaže v politiki in podjetjih, ki so postali žrtve tranzicijskih tajkunčičev. Politika pa je vedno kolektivni odraz naroda.

Če berete kolumne Mihe Mazzinija, ste seznanjeni z opisom slovenske mentalitete v njeni senčni dolini. In ukvarjanje z drugimi je nacionalni amaterski šport. Točno na tak način kot je Cankar lepo zapisal v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski. Ker ljudje ne prevzemajo odgovornosti zase in svoje življenje, ker se je težko soočati z lastnimi sencami, se rajši ukvarjajo z drugimi. Takoj, ko se drugi pričnejo ukvarjati z njimi pa skočijo v vlogo žrtve češ Kaj sem pa jaz kdaj komu hudega naredil-a, da se sedaj tako obnaša do mene!?

V temle članku je tako primer ženske, ki je v vlogi žrtve pa se sama ne dojema na tak način. In takoj, ko se vam pri opisu njenih težav pojavi pojavi misel "saj pri meni je podobna situacija", ste se poistovetili, kar pomeni, da padete v kategorijo žrtve

Pasivno čakanje, da se bodo drugi spremenili, da se bo nekaj zgodilo (to je že drug sindrom, ki je opisan na tem blogu v članku o kreiranju lastne usode), da se bodo stvari čudežno razpletle, da bo država poskrbela zame, ko mi ne gre, da gre vsem bolje kot vam… vse to so vzorci, ki ustvarjajo vlogo žrtve.

"Ubogi jaz, kako mi je hudo in kako ni nikogar, ki bi mi pomagal!"
  • Že dve leti iščem službo, poslal sem že več kot 200 prošenj, ampak me nikjer ne vzamejo. Kako grozno je, da nihče ne prepozna moje pridnosti in sposobnosti, ki jih imam.
  • Naša država je skorumpirana, zavožena, politiki pojma nimajo… ampak, kaj moremo, saj ne moremo nič storiti proti temu.
  • Nenehno sem utrujena in bolna, ker moram nenehno skrbeti za druge, zame pa ne poskrbi nihče. Za vse sem sama, nihče mi ne pomaga pri vseh mojih opravilih.

Žrtev ima vedno nekoga ali nekaj, od kogar je nadvladana in vsaka žrtev zelo hitro najde oziroma si sama izbere krivca za svojo nesrečo. Vse situacije, ki jim predajate svojo moč, vsem, ki jim dovolite, da vam določajo pogoje, vedno, ko dopuščate, da niste vi tisti, ki drži krmilo v svojih rokah, ste v pasivni vlogi žrtve.

Ker v sebi nimate moči, da bi postavili meje in svoje potrebe pred potrebe drugih (tukaj vam priskoči na pomoč Tavžentroža), se začnejo v vas pojavljati občutki, da življenje ni pošteno – ker vi ubogi vsakdanji pošteni človek jih dobite po glavi, barabe pa vedno na lahke način skozi pridejo – pojavi se jeza na vse, ki vas ne podprejo, vam ne pomagajo, pa bi morali in vse to pelje v zagrenjenost in še večjo pasivnost. In s tem jamranje, pritoževanje, samopomilovanje, opravljanje in zavist.

»Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« Ostali grešniki pa hitro po esenco Vrbe 😉

Ni komentarjev:

Objavite komentar